• publikacije

Šola mora biti prijazna in zahtevna. Ne le eno ali drugo.

Intervju iz arhiva. Pogledi, januar 2012. Pet let nazaj ... pa še vedno aktualno. Intervju je nastal kot odziv na knjigi: "Siva knjiga o osnovni šoli v Republiki Sloveniji" in "Bajke in povesti o devetletki".


Intervju, ki sem ga izbrskal iz arhiva, je v celoti dostopen na tej povezavi. Nekatere stvari bi morda danes ubesedil nekoliko drugače, sicer pa vsebina še vedno stoji. Kopiram nekaj odlomkov, ki se mi zdijo med bolj posrečenimi:


1

Bojim se, da cvetober slovenske akademske »šolske stroke«, ki usmerja šolsko politiko, nima dosti stika z vsakdanjo resničnostjo v učilnicah. Mislim, da odločitve o naši šoli že dolgo sprejemajo predvsem akademski filozofi, psihologi, sociologi in pedagogi brez resnega posluha za tiste praktike, ki vsak dan živijo in delajo v šolah in jih poznajo »od znotraj«.

2

Druga težava je, da iz šol ob preobilju pedagoške mehanizacije in administrativnih bremen ter pretiranem vdoru pravniške navlake izginjajo nekatere pomembne strokovne vsebine. Obenem pa izginjajo številne ključne spretnosti. Izginja učenje socialnih veščin in pomembnih osebnih spretnosti. Namesto da bi šola šolarje učila, kako naj si zastavljajo cilje, jim jih nenehno vzpostavlja sama. Ne uči jih reševanja konfliktov, konstruktivnega komuniciranja, asertivnega uveljavljanja ipd. Vzgojno delo v šolah postaja vse bolj zanemarjeno.

3

Prej kot se odpovemo zablodi, ki v šoli vidi predvsem tekoči trak za »štancanje« znanja v glave šolarjev, in prej kot bomo razumeli, da je enako kot ta njena plat pomembno tudi tisto njeno poslanstvo, ki ji nalaga razvoj otroka v etično in celovito osebnost, manj generacij otrok bomo zavozili ... Osebno verjamem, da bi bilo treba šolarjem v šoli omogočiti veliko več časa za »nekognitivne« dejavnosti. Ne za učenje, pač pa za razvoj nekaterih ključnih osebnih in medosebnih spretnosti, ki prispevajo k razvoju tiste plati osebnosti, ki ji rečemo značaj. To pa ni stvar enega izbirnega predmeta, pač pa je nekaj, kar bi moralo prežemati šolske procese od otrokovega vstopa v šolo do zadnjega šolskega dne.

4

Ko so šolski prenovitelji kot osrednjo vrednoto naše šole zapisali človekove pravice, so pri urejanju odnosov v šolah strokovno avtoriteto podredili pravnim predpisom, šolska vrata na stežaj odprli odvetnikom, šolnike naučili, da je velikokrat laže pogledati stran kot vzgojno ukrepati, šolarjem pa povedali, da lahko počnejo skorajda vse in lahko vsako zahtevo razumejo kot nasilje. Odsotnost ravnovesja med razumevanjem posameznikovih pravic in odgovornostjo ter med pravicami posameznika v odnosu do pravic ostalih članov šolske skupnosti je šolam naredila nepopravljivo škodo. Tako kot vrednotni relativizem, ki je iz šol izrinil velik del njihovega vzgojnega poslanstva.

5

Drugo izhodišče, ki je po mojem mnenju zaznamovalo preteklo prenovo osnovne šole, je nesmiselna predpostavka, da je lahko šola bodisi prijazna bodisi zahtevna. Šola mora biti oboje. Prijetna in zanimiva. In zahtevna. Učenje je nujno posledica neskladja med trenutnim znanjem in zahtevami okolja, ustvarjalnost pa posledica nemoči, da bi z obstoječim znanjem reševali nove probleme in zahteve. Otroci svoje potenciale polno razvijajo šele takrat, ko so soočeni z zahtevnimi izzivi. In toliko bolje, kolikor bolj se to dogaja v spodbudnem in varnem okolju.

6

Imam vtis, da se je pred leti skupina ljudi sorazmerno dobronamerno lotila šolske prenove z veliko dobre volje, zanosa in poleta, morda pa z nekoliko manj strokovnega znanja. Zdi se mi, da se je začetna dobronamernost začela krhati, ko so nekateri uvideli, da iz šolskega korita, ki je bilo v času prenove precej napolnjeno, zanje ostane toliko več, kolikor manj drugih lahko dostopa do korita. Ker vpitje »bežite stran od korita, da bo za nas ostalo več« ni prišlo v poštev, so izumili refren »mi najbolje vemo, mi najbolje znamo prenavljati šolo, mi smo stroka«. Zdi se, da so se s to mantro samohipnotizirali: začeli so verjeti v svojo vsezmožnost in mesijanstvo, v šolskem prostoru pa vedno bolj videli zasebni peskovnik, v katerem so se poklicani igrati, lopatkati in kopati le oni in nihče drug ...

7

Verjamem ... da se je šolska prenova začela dobronamerno ... da je večina ljudi, ki so sodelovali v njej, to počela dobronamerno, čeprav morda včasih premalo samokritično, in se lahko brez slabe vesti pogledajo v ogledalo. Nisem pa prepričan, da to velja za ožji krog tistih, ki so snovali devetletko in še danes obvladujejo osrednji del šolskega prostora. Ko se je del prenoviteljev namesto z blagostanjem slovenske šole, šolarjev in šolnikov začel ukvarjati s kozmetično kirurgijo podatkov, da bi prikril neuspeh svojega paradnega projekta, so prestopili tisti mejnik strokovne in etične integritete, ki bi moral ostati nedotakljiv. Če se posamezni strokovnjaki nekritično samoimenujejo za »šolsko stroko« in se v ohranjanju svoje mesijanske in vseznalske podobe oprijemajo neutemeljenih verovanj, je morda smešno; ko začne kdorkoli manipulirati s podatki, jih prirejati ali si jih izmišljati, namesto da bi skrbel za blagostanje šolarjev, šolnikov, šole in družbe, pa je vsake šale konec.

Razmišljam, kaj se je v nekaj letih od takratnega intervjuja spremenilo, premaknilo, izboljšalo. Ali se je sploh kaj?

(Celoten intervju je dostopen na povezavi: intervju.)

About

© 2013, 2019 Brainscribe Programme

Disclaimer and Terms of Use

Created by Wix.com

Address

Požarnice 26d

SI-1351 Brezovica pri Ljubljani

Slovenia